Tabor 1. a in 1. b

Dijaki 1. letnikov, programa zdravstvena nega, smo od 14. do 16. oktobra preživeli na taboru v CŠOD Fara. Nadvse navdušeni nad prihajajočimi dogodivščinami smo se v ponedeljek okoli sedmih z avtobusom odpravili na pot. Po približno uri in pol neučakane vožnje smo prispeli v Novo mesto, kjer smo si ogledali vojašnico Franca Uršiča.

Najprej nam je gospod predstavil vojaško življenje, možnost štipendije in razne tabore, katerih se lahko udeležimo, kot je npr. Tabor MORS in mladi, COD izziv … Nato smo se odpravili na ogled vojaške zdravstvene enote. Videli smo veliko zanimiv stvari, med njimi tudi oživljanje odraslega človeka in dojenčka. Zelo smo bili navdušeni, ko so nam prikazali različne amputirane dele telesa ter umetno kri. Vojska nam je podarila tudi torbo, brošure in zapestnice s potiskom slovenske vojske. Kmalu smo z avtobusom odrinili proti domu Fara. Po uvodni predstaviti je sledila namestitev po sobah, kosilo in malo počitka. Ob treh se je skupina A odpravila v adrenalinski park, kjer so premagovali strah pred višino in lovili ravnotežje na različnih ovirah. Med tem je imela skupina B delavnico peke kruha. Gospa je v obliki lutk predstavila sestavine, ki nastopajo v pripravi kruha, nato pa je testo tudi zamesila. Vsi smo jo natančno opazovali, kasneje pa smo tudi mi oblikovali kruh. Kuhinja je že omamno dišala in komaj smo čakali, da poskusimo naš kruh, ki je bil zelo slasten. Po okusni večerji je sledil krajši nočni pohod po Fari in njeni okolici. Zelo utrujeni in zaspani smo se ob devetih vrnili v dom, kjer je sledila priprava na spanje in počitek. Stvar, katera dijakom ni bila všeč, je bila sigurno to, da so morali oddati telefon in ga ugasniti. Je pa ta odločitev profesorjev vzpodbudila pogovor in medsebojno spoznavanje. V torek smo se zbudili in se še malo zaspani odpravili na jutranjo telovadbo in zajtrk. Za tem je sledila priprava na torkove dogodivščine. Imeli smo rafting na Kolpi. Najprej se je v neoprenske obleke, čevlje, čelado in jopiče oblekla skupina A, ki je kmalu za tem že veselo veslala po reki in zraven zelo uživala. Kljub temu da smo bili malo mokri, nas to ni preveč ganilo. Po veslanju je sledila še približno 5 km dolga pot nazaj do doma. Med tem je po Kolpi veslala že skupina B, ki je prav tako neskončno uživala. Ob enih je sledilo slastno kosilo, italijanskega pridiha.

Po kosilu smo imeli naslednjo dejavnost, lončarstvo. Spoznali smo tehniko ščipanja gline. Tehnika ščipanja je res sproščujoča. Med izdelovanjem skodelice smo se sprostili, saj nas je izdelovanje pomirilo. Izvedeli smo, da je glina vse, kar človek potrebuje za življenje. Iz nje lahko narediš veliko stvari, kot so na primer razne skodelice, vaze, krožniki,  dobro očiščena glina pa se lahko tudi je. Lončarstvo je bila dejavnost, ki je taboru dodala umetniški pridih. Učenje o tehniki oblikovanja gline in ustvarjanje lastnih del je bilo izjemno zanimivo. Ne le da smo se naučili novih spretnosti, ampak smo tudi razvili občutek za ustvarjalnost in potrpežljivost. Po sproščujoči uri je sledila gozdna pedagogika. Ta delavnica nam je bila zelo všeč, saj smo bili v naravi. Najprej smo imeli jesenski gozdni bingo, kjer smo morali nabrati čim več gozdnih materialov, ki so bili prikazani na sliki. Imeli smo tudi krajšo športno vajo, ko je vsak prikazal en gib in drugi smo ponovili. Iz gozdnih materialov smo sestavljali tudi različne celice, reševali matematični račun … Uživali smo v gozdu in opazovali njegove lepote. Po večerji smo se udeležili plesa, ki je potekal v telovadnici. Bil je zabaven in prijeten. Občutek svobode, ko smo se sprostili in plesali, je bil preprosto osupljiv. Naslednji dan je sledil še ogled gradu Kostel.  Vožnja z avtobusom ni bila dolga. Ogled gradu je bil zanimiv in poučen. Zelo prijetno je bilo poslušati vodnico, kako razlaga o življenju naših prednikov. Povedala nam je, kako so se včasih preživljali. Po ogledu gradu smo se počasi odpravili proti Zagorju, kjer se je naš tabor tudi zaključil.

Tabor nam je  omogočil, da smo se bolje povezali med seboj in z naravo. To je bila priložnost za osebno rast, učenje novih veščin in ustvarjanje nepozabnih spominov. Vse te izkušnje so nas navdihnile, da še naprej raziskujemo in se učimo.

Anja Grabnar in Urška Piskar